Leto je naokrog in tudi tokrat so v šoli Ludvika Zorzuta v Bračanu obeležili Prešernov dan ali dan slovenske kulture. Srečanje so priredili 18. februarja v šolski telovadnici, kjer so se učencem pridružili otroci vrtca Mavrica.
Pridih slovesnosti je ustvarila slovenska himna, ki so ji otroški glasovi vdahnili prav poseben čar. V kratkem govoru je učiteljica Jožica Zniderčič izpostavila, da je Prešeren že pred približno dvesto leti pisal poezije, ki so izjemne besedne umetnine. Pesnik pa nas še danes uči lepe slovenske besede. Vabi nas, da svojo govorico vzljubimo, obenem pa nas spodbuja, da z drugimi narodi vzpostavimo prijateljske odnose, kar se v bračanskem večjezičnem šolskem okolju lepo udejanja. To je tudi sporočilo slovenske himne, sedme kitice Prešernove Zdravljice. Prešeren je bil torej prvi res pomemben in nadvse daljnoviden slovenski pesnik in kulturnik.
Kulture pa ne ustvarjajo le pesniki in pisatelji, ampak tudi glasbeniki, kiparji, slikarji, gledališki in filmski ustvarjalci … Kulturo ustvarjajo vsi, ki iščejo lepoto.
Ena takih ustvarjalk je bila tudi gostja proslave, ga. Sara Grbec, ki je med bračanske učence prišla iz Rožne doline. Sara, ki je po poklicu vzgojiteljica v novogoriškem vrtcu Kurirček, je učencem in otrokom vrtca predstavila svojevrstno obliko gledališča: kamišibaj.
Predno so se otroci in učitelji predali čarobnemu svetu zgodb in slik, so prisluhnili kratkemu kulturnemu utrinku, ki so ga pripravili učenci. Občuteno podane verze Alojza Gradnika in Toneta Pavčka je dopolnjevalo petje šolskega zbora.
Učiteljica Katerina Ferletič je pred nastopom kamišibajkarice Sare razložila še to, da je kamišibaj (kami: papir, šibaj: gledališče) edinstvena oblika uličnega gledališča in pripovedovanja zgodb ob slikah. Priljubljena je bila zlasti na Japonskem, pred izumom televizije. Pripovedovalec, kamišibajkar, je v prejšnjih časih potoval po mestnih ulicah s porisanimi listi, ilustracijami, ki jih je vstavljal v leseno odrsko napravo (butaj) in pripovedoval ali pel različne zgodbe.
Kamišibaj uvrščamo med predstave manjšega tipa oz. komornega gledališča. Slike vabijo k bližini in vključenosti gledalcev v vzdušje zgodbe.
Vzgojiteljica Sara je nato doživeto pričarala pet kratkih zgodb. Učenci in gojenci so se zelo pozorno, a obenem navdušeno in aktivno vživljali v dogajanje na malem odru. Sklenili so, da se bodo tudi sami preizkusili v tovrstni obliki gledališča. Svojo zamisel so učenci tretjega razreda uresničili že na pustni torek, ko so bračanskim sošolcem in otrokom vrtca v obliki kamišibaja predstavili izvirno pravljico Čarovnica na Krminski gori.
Vs Gorica