Zgodovina
Organizirano šolstvo je vselej bilo med osnovnimi postavkami manjšinske skupnosti. Na ozemlju sedanje Goriške pokrajine je slovenska narodnostna skupnost razmeroma zgodaj in učinkovito začela oblikovati izobraževalni sistem. Na trdni podlagi razvitega osnovnega šolstva, širokega narodnostnega zaledja in zelo dinamičnega meščanstva se je Gorica razvila pred prvo svetovno vojno v vrhunsko slovensko šolsko središče. Pouk se je odvijal tudi v zasebnih šolah, ki so se uspešno razvijale do prve svetovne vojne.
Fašizem je šolsko mrežo odpravil, Gentilijeva šolska reforma pa je že prej globoko zarezala v slovensko izobraževanje.
Po drugi svetovni vojni je deloval sicer skromen, a zaokrožen izobraževalni sistem. Italijanska povojna oblast je dopuščala šole, ki so jih uzakonili zavezniki oktobra 1945. Določba je veljala do leta 1950.
V šolskem letu 1946/47 je potekal na Goriškem pouk v slovenščini v šestnajstih osnovnih šolah, ki jih je obiskovalo 1.512 učencev. V mestu so takrat delovali tudi trije otroški vrtci, nižja strokovna šola in nižja gimnazija ter klasična gimnazija in državno učiteljišče. Šele leta 1961 je italijanski parlament sprejel zakon, ki uradno priznava izobraževanje v slovenščini.
Reforma nižjih srednjih šol je leta 1962 ustanovila enotno srednjo šolo in tako sta se tudi slovenska strokovna šola in nižja srednja šola zlili v enotno srednjo šolo (1963).
