V petek, 7. februarja, so se za učence osnovne šole Ludvika Zorzuta v Bračanu vrstili trenutki velikega veselja. S svojim obiskom jih je namreč počastil goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli. Pomembnega gosta je spremljal krminski duhovnik, med otroki zelo priljubljen monsinjor Paolo.
Vstop gostov je pospremil dolg in topel aplavz. Učitelji so gospodu nadškofu izrekli prijazno dobrodošlico, tudi v imenu ge. ravnateljice, dr. Elisabette Kovic, ki se srečanja ni mogla udeležiti. Nato so na kratko predstavili bračansko šolo in orisali njene posebnosti.
Šola je poimenovana po briškem pesniku Ludviku Zorzutu. Njena posebnost je predvsem učni jezik, ki je slovenščina. Temeljno poslanstvo slovenskih šol je namreč posredovanje maternega jezika in kulture pripadnikom naše narodne skupnosti. Poleg slovenske kulture in narodne dediščine pa bračanski otroci spoznavajo tudi italijansko kulturo in, v mejah možnega, poskusijo učitelji ovrednotiti še furlanščino, ki je tudi jezik krminskega okolja. Bračanska šola seveda sprejema tudi otroke iz mešanih in iz italijanskih zakonov kot tudi pripadnike drugih narodnosti. Skratka, vse tiste, ki želijo doživeti edinstveno izkustvo medkulturnega sožitja v duhu medsebojnega sodelovanja, spoštovanja in obogatitve. Marsikateri izmed bračanskih učencev se namreč istoveti z dvema kulturama: slovensko in italijansko oz. furlansko.
Šola Ludvika Zorzuta je na Krminskem mala, a obenem velika realnost. Mala zaradi omejenega števila učencev (čeprav številčno iz leta v leto raste), velika pa je zato, ker predstavlja vez, most, med različnimi tu živečimi jezikovno-kulturnimi skupinami, ki sestavljajo to edinstveno obmejno območje.
Najžlahtnejšo dobrodošlico so zatem gospodu nadškofu izrekli učenci, ki so občuteno podali verze nekaterih slovenskih pesnikov ter radoživo zapeli več slovenskih pesmi.
Nato so učitelji predali besedo pomembnemu gostu.
Škof je s svojo naravnostjo takoj pritegnil pozornost otrok. Odgovarjal jim je na številna vprašanja. Učenci so spraševali o tem, kako človek v sebi začuti klic v posvečeno življenje. Zanimalo jih je tudi, kateri so bili njegovi najljubši šolski predmeti, ali ima kako domačo žival, ali je že deloval med kako drugo narodno manjšino, kako se je on, Milančan, privadil življenju v naši mali Gorici … Spregovoril jim je namreč o svojem otroštvu in povedal, da se je rodil v Milanu. Leta 2004 je postal škof in od leta 2012 deluje v goriški nadškofiji.
Veliko je pripovedoval o svojih potovanjih po vseh celinah: Afriki, Ameriki, Aziji. Spoznal je najrevnejše med najrevnejšimi, vendar so prav materialno najbolj ubogi večkrat srečnejši od nas, ki živimo v obilju. V Gorici se je tudi prvič seznanil s slovenskim jezikom, ki ga sicer ne govori, a ga precej razume.
Ob koncu je g. nadškof z veseljem sprejel simbolični dar: slovenski šopek in ličen glinen kipec, ki so ga izdelali bračanski učenci.
Učitelji in učenci so se pomembnemu gostu zahvalili za enkratne in intenzivne trenutke, ki jih je, kljub neštetim obveznostim, želel deliti z njimi.
Vs Gorica